Andrej Razdrih, svetloba iz sence

Piše: Primož Kališnik

Oče maratona in okruški njegovih spominov na tekaški praznik v Ljubljani

Odvetnik Andrej Razdrih je pobudnik in dolgoletni predsednik organizacijskega odbora Ljubljanskega maratona. Mirno lahko zapišemo, da je morda najbolj spregledan Slovenec med športnimi funkcionarji v državi – tudi zato, ker se v vsem času, zdaj že merjenem v desetletjih, kar maraton v Ljubljani je, ni nikoli silil v ospredje.

To je značajska lastnost velikih ljudi, ki vedo, da so nekatere stvari precej večje od njih. Zakaj je Ljubljanski maraton tako posebna prireditev? Zaradi marsičesa, kar Andrej Razdrih v tem zapisu tudi pove, predvsem pa zaradi tega, ker je oče Ljubljanskega maratona poštenjak in preprosto -  dober človek.

Preprosto zato.

Kako se je sploh porodila vaša ideja, da bi Ljubljano popeljal na maratonski zemljevid sveta? Kje in kdaj ste prvič pomislili: "To bomo pa tudi mi naredili"?

V začetku devetdesetih let sem se zaljubil v tek, kar se je takrat zgodilo marsikomu. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen Radencev. Hodil sem na maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona. Po nastanku nove države in spremembah v družbi sem bil po naključju izvoljen v mestni svet. V naš program smo vključili tudi maraton. Nato je prišlo do neke hecne politične transakcije, ki je od mene zahtevala podporo nekemu projektu, v zameno pa sem dobil maraton. Zgodil se je nek mali čudež in takrat smo izkoristili priložnost – maraton je še danes tu.

Kot rekreativnemu tekaču – kaj vam je tek dal in kako so te izkušnje pripomogle pri organizaciji maratona?

Tek mi je dal veliko, tako kot vsem, ki se ukvarjajo z vztrajnostnimi športi. Za človeka v mladih letih, pa tudi v zrelih letih, je to izjemna izkušnja. Naučiš se prenašati trpljenje, naučiš se odpovedovanja, načrtovanja in strukturiranja časa. Čas, ki ga vložiš v treninge, moraš seveda uskladiti s poklicnimi in družinskimi obveznostmi. To je izkušnja, ki te naredi boljšega in bolj sposobnega – kot človeka in državljana.

Kolikokrat ste v Ljubljani sami tekli?

Prvi maraton sem tekel, ko smo se bali, da bo udeležba prenizka in da bo maraton le enkratna prireditev. Prvič, zadnjič, in nikoli več. Takrat so tekli vsi moji prijatelji, tudi moja družina, žena in otroci. Prišlo je 673 ljudi, kar se nam je zdelo fenomenalno. Potem sem še dvakrat tekel polmaraton, kasneje pa deset kilometrov, ko so se že pojavile poškodbe.

Ekipa, ki desetletja stoji za Ljubljanskim maratonom, je resnično fantastična, ne glede na to, da se ljudje tudi menjajo! Kako ste jih uspeli vedno znova prepričati, da so se pridružili vaši viziji? Kaj je bila tista prava kemija?

Srečo sem imel, da sem, ko sem dobil zeleno luč za ta maraton, dobil nasvet, naj se obrnem na društvo za izvedbo športnih programov Timing Ljubljana in legendarnega direktorja Gojka Zalokarja, ki je z ekipo v dveh mesecih pripravil prvi Ljubljanski maraton. To je bil izjemen podvig. Vsem nam je vladal zanos, da postavljamo nekaj novega, kar je dobro za ljudi. Prepričanje je bilo brez slehernega dvoma, kot pri kakšnih verskih fanatikih… Ta kemija nas je držala, dokler sem bil predsednik, in upam, da drži še danes.

Kaj vse je šlo narobe ob prvem maratonu, da boste to še dolgo nosili v spominu? Kaj so bile največje ovire?

Najbolj presenetljivo je, da pri prvem maratonu ni šlo nič narobe! Vse je potekalo, kot da ga organiziramo že od nekdaj. Ljudje so bili izjemno navdušeni, razen nekaj godrnjačev, ki so nas obtoževali zaradi daljšega nedeljskega zaprtja cest, saj smo tekli v dveh krogih. Kljub temu je vse potekalo gladko in to nam je dalo moralni kapital in zagon, da smo na pravi poti.

Kasneje pa smo imeli še nekaj težav, kot na primer napačen zavoj policijskega vozila in trojice vodilnih tekačev za njim, in izginotje županje Danice Simšič na odprtju svetovnega maratonskega prvenstva, ki sem ga moral potem namesto nje odpreti sam, ter podrtje dreves na progo zaradi preobilice snega.

Je kakšen trenutek, ki vam je še posebej ostal v spominu, ko ste pomislili, da je ta naš maraton v Ljubljani nekaj posebnega? Kaj se vam je takrat vrtelo po glavi?

To so bili trenutki, ko smo šli na maratonske kongrese v tujino in ugotovili, da tam poznajo naš maraton. Sprejemali so nas kot sebi enake, tudi največji organizatorji. Ko smo prejeli bronasti in nato še zlat znak, smo začutili spoštovanje, ne samo tekačev, ampak tudi Ljubljančanov in drugih.

Ljubljana je verjetno nekoliko presenečena, da je dobila v mednarodnem merilu tako visoko cenjen maraton. Kakšen odziv ste dobili od ljudi? So vas podpirali ali bi raje, da vse ostane pri rekreativnem teku?

To je bila dilema, ki je bila prisotna tudi pri Timingu Ljubljana. Imeli smo vprašanje, ali naj se odločimo za tekmovalni del maratona ali naj ostanemo zgolj pri rekreativnem maratonu, kot je v Budimpešti. Gojko Zalokar je morda nekoliko okleval, vendar sva Jelo Ambrožič in jaz vztrajala, da mora maraton imeti močan tekmovalni del. Ta je namreč zahteval vrhunsko organizacijo.

Kakšen je bil tisti trenutek, ko ste videli, da maraton postaja prepoznaven tudi izven Slovenije? Kaj mislite, da je tisto, kar je Ljubljanski maraton postavilo med najboljše manjše maratone na svetu?

Predvsem organizacijski zanos je tisti, ki je Ljubljanski maraton postavil med najboljše manjše maratone. Ne le kot komercialni projekt, ampak kot poslanstvo. Veliko nas je bilo prostovoljcev, ki smo z veseljem prispevali k dobremu projektu za skupnost. Dober pokazatelj tega je bil trenutek, ko so prišli predstavniki švicarskega podjetja, ki ima v lasti Ironman triatlone, in so izrazili interes za nakup našega maratona. Naš župan se je odločil, da lahko vzpostavimo javno-zasebno partnerstvo, kjer bi imela Ljubljana glavno besedo. Kasneje so se Švicarji odločili odstopiti, vendar smo ob tem opravili resne pogovore, tudi glede financ, kar je bil znak priznanja naše prireditve.

Maraton v Ljubljani resnično posebna prireditev! Kaj je tisti faktor, zaradi katerega so tekači vedno znova pripravljeni priti v Ljubljano?

Ljubljana je glavno mesto in največje v Sloveniji, imamo idealen jesenski termin, ljudje pa radi pridejo na tekmo, ki pri nas predstavlja zaključek tekaške sezone. Je najlepši zaključek celoletnega ukvarjanja s tekom. Kot pravi Gojko, je to nekakšna "srčna organizacija". Vsi prostovoljci in ekipa Timinga Ljubljana delajo z entuziazmom, kar ljudje začutijo. Tekači in publika ob trasi.

Kako vidite maraton čez 10 let? Kam bo ta dogodivščina še rasla?

To je veliko vprašanje... Sam vidim možnost nadaljnjega razvoja maratona v taki obliki, kot je zdaj. Po drugi strani pa se zavedam, da se bo maraton kapitaliziral, vsaj delno, in da bo morda prešel v ekonomsko usmerjen projekt. Da se zasluži. Lahko se zgodi, da postane privatiziran, kot sta zdravstvo in šolstvo, kot je to pač danes v družbi.

Kako bi bilo vaše življenje, če si ne bi izmislili maratona?

Bilo bi veliko bolj običajno. Poklic, družina, upokojitev, pa smrt. Veliko ljudi mi reče: »Saj si dober odvetnik, in mediator,  ampak to, da si pa maraton ustanovil v Ljubljani , je pa nekaj posebnega. To je res nekaj posebnega.«

Če bi morali nekemu začetniku, ki želi organizirati svoj športni dogodek, dati en nasvet, kaj bi mu rekli?

Predvsem moraš biti strasten glede športa in imeti željo ustvariti nekaj novega. S to strastjo moraš prepričati skupnost ali občino, in da začneš z majhnimi koraki. Najpomembnejše je, da ne iščeš nobenega zaslužka. Meni je vrata odpiralo tudi to, da smo začeli in nadaljevali brez provizij, tako na eni kot na drugi strani. To je ključno – vsi v organizacijskem odboru smo bili prostovoljci.

Je tole pravi opis naše prireditve: Ljubljana je sonce, ljubezen, svetloba konec oktobra, in ko onega dne tečemo, je tega še sploh veliko?

Da, mislim, da je to zelo dober zaključek in opis našega maratona. Sam bi ne znal povedati bolje.