Maraton kot ljubezenska zgodba

Piše: Primož Kališnik

Gojko Zalokar, dolgoletni prvi mož v ozadju maratona, ki je pretekel svojo progo drugače

Več kot dvajset let je kot prvi med enakimi usmerjal Ljubljanski maraton. In še dlje Tek trojk. Brez enega samega pretečenega kilometra na prireditvah je postal eden ključnih mož slovenskega teka. Govoriti o Gojku pomeni razmišljati o zgodbi o viziji, birokraciji, trmi, tihi vztrajnosti. In teku.

Če je bil Andrej Razdrih oče maratona, je bil Gojko Zalokar tisti, ki je skrbel za njegovo dobro vzgojo. Da je maraton bil in tudi ostal na pravi poti.
Že nekaj let je upokojen, a je še vedno prisoten pri prireditvah Timinga Ljubljana. Najbolj uživa pri delu z najmlajšimi.
Gojko Zalokar je eno največjih imen slovenskega športa – če, seveda, vemo, kaj šport je.
Čeprav se zdi, da rad godrnja glede usode in razvoja maratona, so to v resnici le vaje v slogu – kot so jih zmožne legende, ki za seboj ne pustijo le veličastnega športnega dogodka. Uspelo mu je, kar uspe le legendam – ko je odšel, je za seboj pustil odlične naslednike.
Na katere mora biti ponosen. Eno srce, ki je pokazalo pot številnim mlajšim.

Ljubljanski maraton je postal tekaška institucija. Zrasel je z mestom, postal njegov del – skoraj kot utrip srca konec oktobra. Kako ga kot meščan doživljate vi? Ste ga čutili tudi kot nekaj osebnega, intimnega?
Sprva je bil izziv, potem pa je prerasel v dopolnilno smer moje osnovne dejavnosti v službi pri Timingu Ljubljana. In skozi to je tudi rasel. Morda sem ga jemal bolj osebno … na koncu zagotovo. Bolj ko se je bližala moja upokojitev in odhod iz Timinga Ljubljana, bolj oseben je postal. Maratona nikoli nisem jemal kot svoj produkt – vedno sem ga razumel kot skupinsko delo.

Če uporabimo prispodobo: Ljubljanski maraton je bil vaš življenjski partner. Skupaj sta zdržala 27 let – bi rekli, da je bil to srečen zakon?
Ja, pa je bil res srečen. Praktično do konca.

Ko ste začeli, je bil to en sam dogodek, en dan v letu. Ste takrat verjeli, da bo postal tako velik, da bo teklo z njim vse mesto?
Ne, nikoli. Malo sem ga sicer primerjal s Pohodom ob žici, ki je bil res moj »otrok«, saj sem ga »pokasiral« s prvim dnem službe. S Pohodom sem rasel. Če ne bi bilo Pohoda, verjetno tudi maratona ne bi bilo. Izhajam iz smučarskih, ne atletskih krogov, in v službi bolj iz rekreativnih kot tekmovalnih. Ta maraton pa ni samo rekreativna dejavnost – je tudi vrhunski šport.

Poznamo podobo direktorja velike športne prireditve, ki drži vse niti v rokah. A vi ste morali biti še mnogo več: pogajalec, diplomant, krizni menedžer, sanjač … Kako ste sami videli svojo vlogo?
Težko vprašanje ... Ne vem. Vse to sem obvladoval z lahkoto, ker mi ni bilo težko. Delal sem predvsem s srcem in veseljem, daleč od denarja … in še danes sem proti pretirani komercializaciji.
V socializmu smo delali za dobrobit družbe kot celote. Tako sem tudi gradil maraton. Tako so me naučili v Narodnem domu, od koder izhajam – že od četrtega leta naprej. To so bili drugi časi, ki pustijo neke posledice, in poskušal sem tisto prenesti v današnji čas, ker se mi je zdelo, da je to najbolj človeško, najbolj pristno – radostno. Predvsem radostno.

Pripeljati maraton v središče glavnega mesta ni ravno nedeljski izlet. Kolikokrat ste morali sedeti z mestnimi oblastmi, policijo, reševalci, prometniki … da ste lahko rekli: gremo? Kako se je ta odnos gradil?
Pri prvih maratonih sploh ni bilo večjih težav. Seveda so bili zadržki nekaterih institucij, vendar nikoli ni bilo resnih zapletov. Največja težava je bila javna obravnava, ki se je včasih razvlekla čez cel dan. Danes je to formalnost, ki se uredi na upravni enoti s podpisom dokumenta. Takrat smo se veliko usklajevali, a je bilo dobro, ker so bile vse službe skupaj – dogovor je bil mogoč. Danes ima vsak svoje hude ideje, ki so ali pa niso sprejemljive. Včasih je bilo po svoje lažje – res pa je, da številke nastopajočih niso bile takšne kot danes. Zdaj gre za tisoče ljudi, kar je velik logistični izziv. Največji problem danes niso institucije, ampak prebivalci, ker se vsak spotakne ob to, zakaj je zaprta cesta pred njegovim domom.

V življenju ste spoznali ogromno ljudi. Na prvem maratonu je teklo 675 ljudi, največ pa na 20. Ljubljanskem maratonu – skoraj 25.000. Ste kdaj pomislili, da ste pridobili tako število sledilcev?
Čeprav si tega nisem želel, sem, ne da bi si to želel, postal vplivnež – kot danes temu pravijo. Hecam se, jasno. Ljudi pa je v vseh letih res teklo ogromno.

Se je kdaj zgodilo, da je bilo tik pred zdajci vse na kocki? Da ste si rekli: letos pa maratona ne bo?
Nikoli. Tudi v času covida sem bil prepričan, da bo. Moje odločitve o odhodu v pokoj izhajajo prav iz teh časov, ko so obstajali različni interesi – tudi s strani lastnika maratona, Mestne občine Ljubljana. Takrat se je začel razkorak med nami, med različnimi pogledi … ampak to je naraven del razvoja vsake velike prireditve.

... in to včasih boli.
Ali pa vsaj ščemi …

Sponzorji. Beseda, ki lahko pomeni rešitev – ali glavobol. Kako ste jih prepričali, ko maraton še ni imel današnjega ugleda?
Predvsem s srčnostjo. Maraton sem vedno razumel kot srčni projekt – čeprav ima maraton v Radencih tri srca, smo mi imeli eno veliko. In to v sebi.

Maraton enega srca, torej?
Recimo. Seveda nisem bil edini, ki je imel rad ta maraton. Tudi Andrej Razdrih je tak. Če njega v prvih letih ne bi bilo, maratona verjetno ne bi bilo.

Se pravi: srce lahko prinese tudi denar?
Zagotovo.

Se vam je katero sponzorsko sodelovanje še posebej vtisnilo v spomin?
Da. Generalni sponzor Porsche. Dolga leta so bili z nami. Res, da niso bili povsem slovenski, a se je videlo, da je bil odločevalec direktor – športnik, tekač, nogometaš –, ki je razumel naboj množice. To je lep spomin

Bilo je tudi težkih trenutkov, a smo jih rešili skupaj. Proračun je bil za slovenske razmere velik, mnogi so se čudili, kako nam je uspelo.

Govorili ste o svojem notranjem razcepu: rekreativni maraton ali maraton za vrhunske tekače. Kako težka je bila ta odločitev?
Nikoli nisem imel resnih težav. Obe skupini sta bili nujni za naš maraton. Edinstveno je, da lahko na istem dogodku tečejo svetovno znani tekači in popolni začetniki. Maraton edini lahko združuje tako različne ljudi.

No, reciva drugače: vaše srce pa je bilo na strani rekreativcev?
Izključno. Moja želja je bila, da delamo prireditev za naše ljudi. Najprej za Ljubljančane, potem za Slovenijo, nato za okolico. Nikoli si nismo mislili, da bo maraton dobil svetovni ugled in tekače z vsega sveta.

Če bi lahko začeli znova – bi kaj naredili drugače?
Ne. Popolnoma enako. Čeprav so danes smernice drugačne, maraton nikoli ni bil zaradi posla – temveč zaradi prepričanja, da tak dogodek mora obstajati. Zdaj tudi drugi maratoni povzemajo naše rešitve.

Tek trojk. Zgodovina, simbolika, srce. 67 let tradicije. Kako ste ga doživljali? Kje je bil večji izziv – tu ali pri maratonu?
Izziva sta enaka, oba smo začeli iz nič. Pohod ob žici nima tekmovalnega naboja – gre za prijateljstvo, pomoč, simboliko partizanstva. Maraton je drugačen – tam tekmujemo predvsem sami s sabo.

Ste kdaj pomislili, da bi odnehali? So bile noči, ko ste rekli: dovolj imam? Kaj vas je vedno znova potegnilo nazaj?
Ne, nikoli. Tudi danes bi še vedno z veseljem delal na maratonu, če ne bi bila situacija takšna, kot je. Velik vpliv na spremembe je imel covid – povzročil je strašansko škodo, tako v osebnih povezavah kot v širši družbi … in še marsikaj drugega bi se našlo. Kakorkoli – maraton mi je še vedno zelo pri srcu.

Velike ljubezni so včasih tudi malo žalostne. Zdaj, ko vajeti držijo drugi – si kdaj rečete: eh, jaz bi tole naredil malo drugače? Ali z nasmehom spremljate, kako zadeve tečejo dalje?
Rana … Marsikaj bi lahko bilo tako, kot smo počeli v preteklosti. A ko sem odšel, se je marsikaj začelo delati drugače …

Vendar se verjetno strinjate, da je to normalno. Da se življenje spreminja. Da so spremembe edina stalnica – in da bodo ravno spremembe ohranile maraton v Ljubljani?
Seveda, to mi je povsem jasno. Ampak 27 let dela pusti posledice. Zato se mi zdi, da bi bilo mogoče nadaljevati tudi v smeri, kot je bila – ne »po moje«, a v duhu, ki smo ga gradili skozi desetletja.

Še vedno pa vam ostaja več kot »24.000 sledilcev« – kar je vaša neprecenljiva dediščina. Če bi se danes pred vas postavil mlad organizator, z zvezdami v očeh in beležko v rokah – kaj bi mu rekli? Kaj je najpomembnejše, ko vstopaš v svet organizacije športnih dogodkov?
Predvsem: delaj s srcem. Delaj z ambicijo – a za napredek, ne za ego. Predvsem moraš poslušati sebe … A maratona nikoli ne moreš delati sam. Imeti moraš ekipo, ki se zatopi v projekt, ki pozna športno panogo, ki ima srce in zdrave ambicije – brez tega ni napredka. Pomembno je spremljati razvoj tudi na drugih področjih in predvsem razumeti kraj, kjer živiš – ter vedeti, zakaj delaš to, kar delaš.

Kaj vas je skozi leta to delo najbolj naučilo? Ne kot menedžerja, ampak kot človeka. Kaj vam je dalo?
Praktično življenje. Preprosto to.

Pravijo, da ste bili – pa brez zamere – zelo trmasti. Ste kdaj čutili, da vas je prav ta trma gnala naprej, tudi takrat, ko so vsi drugi že odnehali?
Izključno.

In za konec – čeprav niste tekač, vas je tek zaznamoval. Verjetno vam je zlezel pod kožo. Kako bi vi opisali, kaj vam pomeni tek? Kaj ste v njem našli, čeprav sami ne tečete?
Srečen sem, da smo našim ljudem lahko ponudili možnost boljšega, bolj zdravega življenja. To je bilo moje glavno vodilo – ne rezultati, čeprav so za marsikoga tudi ti pomembni.

Na nek način ste bili vi in vaša ekipa trosilci zdravja. Že trideset let.
Zagotovo.

Hvala. Tudi za to zadnje – ne le za maraton.