Moj nastop na Ljubljanskem maratonu leta 2023

Zapis iz dnevnika pisatelja Branka Gradišnika

...

Naslednji dan je bil namreč (zame) Veliki dan, glavni razlog, zakaj vsak oktober konec meseca preživljam v Ljubljani – udeležba na prireditvi Ljubljanski maraton. Že nekaj let se prijavljam samo še na deset kilometrov, pa brez kakih pričakovanj, da bi se kakorkoli odlikoval. Edini razlog je – poleg tega, da sem soustanovitelj prireditve –  pač to, da sem se doslej udeležil še vsakega teka. Ko bom enkrat samkrat manjkal, me bodo izbrisali s seznama "Tekli na vseh tekih" in bo tako, kot da me ni. Kar se tiče časa, ki naj bi ga dosegel, pa sem si želel teči pod 1 uro in 10 minut, pač toliko, kolikor se mi je zdelo ravno še dosegljivo, če bi šlo vse po sreči, brez kakih krčev ali mišičnih nategnjenj.

Vreme je bilo krasno, resda vlažno, vendar sončno, za oktober toplo, 12 do 15 stopinj že dopoldne.

Vselej pa začnem povsem v ozadju, kot zadnji, ki gre skozi start. Potem se zamotim s tem, da prehitevam "želve", dokler pač zmorem. Proti koncu, včasih kilometer pred koncem, včasih že tri, se ponavadi izkaže, da sem se precenil, saj me začnejo želve prehitevati.

Že po štartu, ki pa se naju ni tikal, saj se vsakomur začne meriti čas šele po tistem, ko prestopi štartno črto, me je nagovoril neki Marjan ali Marijan Zore, s katerim sva se že tudi lani srečala prav na repu tekaške množice in se lepo pomenkovala. Zelo sem se ga razveselil, bil mi je kot ugodno znamenje, podobno kot vreme, a tekla sva vsak zase. Po teku pa mi je poslal najine fotke, ki jih je mimogrede posnel. Pa še eno, na kateri sva skupaj z neutrudno direktorico Timinga Barbaro Železnik, ki se nama je pridružila. Brez nje bi prireditev velikokrat zašepala – podobno kot jaz.

Tokrat se mi je posrečilo prehitevati prav do konca, gotovo zato, ker sem začel toliko pozneje in torej sploh nisem prišel do kakih resnejših konkurentov. Vsekakor pa mi je uspela želja: tekel sem v neto času nekaj pod 1:09, proga pa je bila ob tem, je rekla moja ura, daljša za 230 metrov. In dodatno manj ravna, saj smo se po novi trasi spustili do Prešerca in je bilo potem treba po Miklošičevi gor.

Gotovo se iz tega picajzlarskega navajanja vidi, kako veliko mi pomeni ta moja zamirajoča dejavnost.

Priznam, rezultat je skromen. A vseeno sem zadovoljen. Prvič v štiridesetletni tekaški karieri sem namreč (za nekaj sekund) premagal našega legendarnega tekača, doktorja Miho Horvata. Po teku sva se malo menila, omenil mi je še drugo legendo, Ivana Bartola, povedal, da ta tudi še nastopa, pa ima celo še leto več od Mihe. Ta naju je prehitel vsaj za tri minute.

Doktor je majčken, že nekako prigrbljen, a tako kot jaz in Ivan Bartol ima nanizane vse nastope na tej prireditvi, skupaj jih je 27, le da je Miha vseskozi tekel maratone, le zadnja tri leta je malo popustil in odtekel najprej dva polmaratona in zdaj le desetko.

Ah, pozabil sem omeniti: Miha ima 85 let.

To da moji zmagi vsekakor drugačno dimenzijo ...