Tekaško prestopništvo boljše vrste

Piše: Primož Kališnik

Ko te prime in te morda ne mine – ultra dolgi teki

Tako, kot ljubiteljski tekači na začetku svoje tekaške kariere komaj verjamejo, da lahko nekoč pretečejo maraton, si morda tudi maratonci želijo preskusiti na razdalji, ki je daljša od 42 kilometrov.

Nekomu, ki je pretekel maraton, je seveda veliko bolj jasno, kaj ga čaka v dodatnih kilometrih novih želja, za razliko od tistega, ki se z desetke prvič podaja na mali, ali z malega na veliki maraton.

Tedenski dolgi tek je pri maratoncih ključnega pomena za o fizično in psihično pripravo na izziv, ki je pred vami. Za razliko od maratonov ultramaratoni niso zgolj ena določena razdalja. Med dolžinami tekov je ogromno razlik in to je verjetno največji dejavnik, ki ga je treba upoštevati, ko razmišljate o načrtu treninga. To je načelo specifičnosti.

Delfinov ne jezdimo z ostrogami

Čeprav smo pri vadbi za mali ali veliki maraton že dobro spoznali svoje telo, dodatne ure teka v naravi prinašajo povsem nove preizkušnje tako za telo kot za glavo.

Številni maratonci se odločijo za  preskok na ultramaratonske razdalje. Če razmišljate o svojem prvem ultramaratonu na 50 ali 100 kilometrov, je dobro vedeti, da to ni le daljši maraton. Ko se razdalja in trajanje povečujeta, se izzivi in ​​zahteve spreminjajo, in sicer  tako močno, da lahko ultratek opišemo kot posebno tekaško disciplino.

In pri prehodu z maratonskega na ultramaratonski trening je pomembno, da vemo, na kaj lahko naletimo in kam gremo.

Pravijo, da se tekač ultra maratonu ne more izogniti. Svet okoli nas je enak kot pri maratonu, vendar je naš pogled nase po takem dolgem teku bistveno drugačen.

Vzdržljivostne dirke so mikrokozmos življenja; si visoko, si nizko, na tekmi, izpadeš iz  dirke, drobiš življenje, in si sam zdrobljen, naučiš se živeti s strahovi, in zgodbe napišeš na novo.

Zato tisti mednaslov, da delfinov ne jezdimo z ostrogami. Konje pač.

Cestni maratoni in trail ultramaratoni

Cestni maratoni in ultra dolgi trail teki so oboji tekaške dirke, vendar se razlikujejo tako kot se gorsko od cestnega kolesarjenja ali smuk od teka na smučeh. V primerjavi z ultra dolgimi teki so tudi "hriboviti" cestni maratoni izjemno ravni! Zato trening maratonskega ni tak, kot je tisti za dolge traile.

Gre za drug šport. In to je zdaj, na zimo, ko nas srbijo podplati, da bi po neponovljivem maratonu v Ljubljani poskusili kaj novega, preden spet začnemo misliti na novo Ljubljano, dobro vedeti.

Ultramaraton proti maratonu

Ko se razdalje teka povečujejo, se povečujejo tudi spremenljivke, ki vplivajo na tempo teka - z večanjem razdalje se tempo upočasnjuje. Na ultramaratonski tempo močno vplivajo spremenljivke, kot so višina, vzpon/spust, vrsta tekaške podlage pod nami in nihanja temperature. Zato si je pri ultramaratonu težko določiti tempo v različnih delih dirke, kot bi to storili pri cestnem maratonu.

Najboljši pristop pri ultra dolgem teku je tempo na podlagi napora ali stopnje zaznanega napora (RPE). Tek po kamenju in skalah je počasnejši od teka po lepo urejeni makadamski cesti, tudi ob enakem naporu. Ne glede na pogoje lahko z metodo stopnje zaznanega napora (RPE) določen čas ostanete znotraj svojih fizioloških zmogljivosti.

Učenje tempa na podlagi metode RPE je bistven del ultramaratonskega treninga! Dobljene podatke boste lahko uporabili med treningi in se boste tako naučili teči, ko bodo podatki med tekom morda manj natančni ali ustrezni.

Novo delovno okolje

Vadba za ultramaraton nas mora pripraviti na izzive terena in okolja, specifične za dogodke, ki se jih želimo udeležiti. To lahko pomeni učenje teka s palicami, uporabo hidracijskega jopiča oz. nahrbtnika in dodatna oblačila in oprema.

Podobno sta za začetnike nova tek navzdol in nočni tek, tehnični veščini.

Tudi to je treba vaditi.

Ultramaratoni in prehrana

Ultramaratone včasih v šali imenujejo tekmovanja v prehranjevanju z nekaj vmesnega teka. Ultramaratonci morajo vsako uro zaužiti zmerno do velike količine hrane 7, 12 ali do 30 ur. In kjer se lahko maratonci skoraj v celoti osredotočijo na ogljikove hidrate, ultratekači potrebujejo ravnovesje ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin.

Nižja povprečna intenzivnost med ultramaratonom pomeni, da tu lahko uživate raznovrstno gosto hrano, pijačo in izdelke športne prehrane. Celoten prehranjevalni pristop je drastično drugačen od cestnega maratona, kjer se v celoti zanašamo na ogljikove hidrate, pogosto samo v obliki tekočine ali gela.

Da obvladamo ultramaratonsko prehrano pomeni ugotoviti, katera hrana nam ustreza na ure in ure trajajočih tekih. Da najdemo hrano, ki bo zagotovila energijo in ne bo povzročala prebavnih težav. Enako pomembno je, da potrebujete in poznate hrano, ki jo boste dejansko pojedli po teku, ki lahko traja več kot 12 ur.

Znano je, da se okus, hrepenenje po in toleranca do hrane se med dolgimi teki spremenijo.

Tekočina je življenje

Tudi smernice za hidracijo so različne za maratonce in ultratekače. Tekači, ki končajo maraton v 3- do 4- urah in pol, se lahko izognejo določeni stopnji dehidracije brez hujših posledic.

Ko se trajanje dehidracije na ultratekih lahko podaljša, so tudi posledice dehidracije znatno večje. Čeprav je med maratonom možna hiponatriemija, nevarno nizka koncentracija natrija v krvi, je le-ta bolj verjetna med ultramaratonom.

Preden dosežete točko hiponatriemije si lahko  veliko drugih načinov pomagate, kako se izogniti pastem dehidracije.

Del treninga za ultramaratone je učenje uskladitve vnosa tekočine glede na stopnjo intenzivnosti, prehranjevalno strategijo in okoljskimi pogoji, kot sta toplota in vlaga. Obstaja tudi izziv prenašanja tekočine v hidracijskih jopičih. Na maratonih so vodne postaje običajno na nekaj kilometrov – pri ultra tekih je razdalja med dvema okrepčevalnicama nekaj ur.

                                                                                               ***

Tekači se radi šalimo, tudi na svoj račun. Lahko smo nesramni, do samega sebe. Ker vemo, da ne blefiramo. Zato bo tale pregovor kar pravi: »Maraton lahko preteče vsak idiot, za ultra maraton je potreben poseben idiot.«

Mi smo tu. Ker vemo, da vzdržljivost ni samo sposobnost prenašati težke stvari, ampak to spremeniti v nekaj, na kar si lahko ponosen. Slaven zgolj zase.

Zakaj torej dolge razdalje? Ja, ker tečemo, a ne …