Vedno tečem sam

Piše: Primož Kališnik

In zamujam tisti oktobrski dan v Ljubljani. Morda pa letos le ne?

Veliko ljudi teče. Vedno sami. Večkrat na teden, pa nikoli ne gredo na tekmovanja. Njihova tekma je gozdna steza, poljska pot, včasih osvetljen asfalt pozne noči.
Njihovo pesem igra orkester, ki so ga sestavili sami – in igra le njim. Pesem, ki se zapiše v tekaško dušo, pesem popolnosti.

Saj veste … Tečeš zase. Za svoje zdravje. Skozi vdih in izdih se pogovarjaš s seboj. Vsak vdih te okrepi, vsak izdih te osvobodi. Ves čas si v stiku s sabo.
Planet Zemlja se med koraki spremeni v Planet Tek. In srečen si, ker tečeš sam. V dvoje je že skoraj gneča.

Najraje si sam, gospodar polja in gozda, gospodar nočne ulice. Takrat veš: nisi nujno vedno hitrejši, si pa vedno bolj pogumen.

Včasih si bil morda nemiren, ko si tekel pozno ponoči po praznih ulicah ali sam sredi gozda. A vse si presegel, vse premagal. Sam si se odločil biti sam.

In dobro veš: »Samo, ko tečem sam, pridem najgloblje vase. Ko tečem sam, se srečam s sabo – in to je najdaljša in najlepša pot.«

Ja, samoten tek prinaša pogum in samozavest. Tvoj korak vedno pade mehko v ritem, dih se sklada z utripom, misel se umiri. Takrat si gospodar časa: greš, kadar hočeš, tečeš, kolikor se ti zdi, ustaviš se, ko začutiš.
Sam tek je meditacija, majhna molitev telesa in glave. Tek ni oder, ni predstava. Je intimen, tih, samo tvoj.

Ampak morda nekaj zamujaš. Ne, ne prepričujem, samo povem. Da bi lahko bilo tudi drugače.
Zato, ker v vesolje pride oktober in z njim maraton v Ljubljani. Takrat mesto postane reka tekačev. Tam nisi več sam. Tam si del glasnega rituala. Morda se v množici ne znajdeš, a če manjkaš, zamudiš energijo, ki druži vse, ki tečejo.
Zamudiš občutek, da so ulice nekaj ur le za tekače. Zamudiš tiste, ki pridejo ob maraton samo zato, da kričijo tvoje ime, čeprav te ne poznajo.
Zamudiš praznik skupnosti. Skupnosti, ki te nikoli ne razočara. Ker si med svojimi.

Res, rezultat ni merilo. Ne rabiš ga. A vseeno pretečeš odmerjeno razdaljo in ura ti potrdi čas. V tistem trenutku ga deliš s tisoči drugih. In spoznaš: čas je dar, ki ga ne moreš niti zamuditi niti shraniti – lahko ga samo živiš.

Maraton je zgodba. Ni nuja. Je trenutek, ko tekači postanemo eno telo, en dih, ena reka. Ko mesto pripravi ritual samo za nas.
Ne spremeni tvojega razumevanja – saj veš, da ti največji dar dajejo že tvoji samotni teki. A če kdaj zaslišiš klic, da svojo intimo za en dan zamenjaš za praznik skupnosti, boš morda začutil, da te v Ljubljani vsak oktober čaka zgodba več.

Najlepše je, da tečeš sam. V tišini, kjer slišiš samega sebe. Maraton pa je samo pikica na i – če jo želiš. Če ne, si že zdaj tam, kjer je tek najlepši.
A nekaj vendarle zamudiš: Ljubljano, ko je najlepša. Ko je mesto, po katerem tečemo, za en dan najlepše mesto na svetu.

Morda si se odločil, da te tudi letos ne bo.
Ko bo prišla zima in sneg in se boš spomnil, da nisi prišel, ti bo manjkala ena sama misel: »Tisti dan sem tekel z Ljubljano.«