Tipičen maratonec lahko svoj ogljični odtis zmanjša za 80 % že tako, da se odloči udeležiti lokalnega maratona in se izogne recimo čezatlantskemu letu. Na NLB Ljubljanskem maratonu imamo s tem za zdaj manj težav, saj večina tekačev prihaja iz domačih krajev, tujci pa v večini prihajajo iz radija 500 km. Vseeno je v načrtu povečanje števila tujcev in tole je razmišljanje ali pa že kar načrt, kako zagotoviti manj emisij na račun oktobrskega dogodka.
Za primer smo si izposodili raziskavo, ki so jo naredili za newyorški maraton, kjer so ocenili CO2 odtis osebe, ki se pripravlja nanj in sodeluje na maratonu. Na podlagi ugotovitev so predlagali tudi metode za zmanjšanje CO2 odtisa zaradi transporta. Ker na ogljični odtis vplivajo tudi drugi dejavniki, so se posvetili tudi vplivu prehrambenih praks in higiene. Upoštevali so število predvidenih vadbenih enot, udeležbe na dogodkih in potovanj na njih. Izračunan je bil presežni CO2 odtis med tekom in za čevlje, oblačila, knjige, revije, zavarovanje, potovanja, higieno, perilo ter vire za elektroniko in dodatno porabljeno hrano. Za tekmovanja so ocenili in primerjali emisije CO2 od prevoza do New Yorka.
Rezultati: Ocenili so, da je naš tekač izpustil 4,3 tone ekvivalenta CO2 (CO2e), vključno z vsemi toplogrednimi plini. Čezatlantski let v New York je ustrezal 3,5 tone CO2, kar je 56 % letnega ogljičnega odtisa povprečnega Slovenca, ki je približno 7,7 ton CO2e/leto.
Sklepi: Z osredotočanjem na dodaten ogljični odtis zaradi enoletnega treninga in udeležbe na maratonu ter lokalnega potovanja, namesto čezoceanskega, ima maraton potencialno pomemben ogljični odtis, ki bi ga morali upoštevati tekači in organizatorji.
